Utrinki tedna


SMRTI BLIŽNJEGA MI NI POTREBNO SPREJETI, NAUČITI SE MORAM Z IZGUBO ŽIVETI

Jutri. Jutri te pokličem. Jutri bom pospravil. Jutri bom bratu kupil darilo. JUTRI… Neštetokrat izrečena beseda. Zato, ker sem trenutno zelo zaposlen ali utrujen ali oboje. Nihče pa ne pomisli, da morda JUTRI nikoli ne pride. Ne pomisliš, da si minljiv ti in tvoji bližnji. Bolezni in nesreče se dogajajo, seveda, vendar pa se to dogaja pri sosedu, prijatelju. Za njih si poln sočutja in razumevanja. Na pogrebu z žalostjo opazuješ družino umrlega, grenkoba ti polni telo, ki se nato zdrzne in, iskreno, malo odahne. Umrl je NJEGOV oče, NJEN brat… ne MOJ.

A življenje je nepredvidljivo in ko najmanj pričakuješ udari z vso silo. Na to nikoli ne moreš biti pripravljen. Sredi vsakdana dobiš klic, ki ti za vedno spremeni življenje. »UMRL je« slišiš, a glava stavka ne more sprejeti. Telo v trenutku napolni groza, ki te ohromi. Z vso silo se otepaš misli, zanikaš in si pleteš mrežo utvar, da ni res. Ne zmoreš sprejeti, da je nekdo, ki ti toliko pomeni, s komer si še včeraj sproščeno klepetal, telovadil in se pogovarjal, umrl. Ne, telo se upira, kriči, joka. Želiš si in upaš, da so vse le grozne sanje. A smrt je tu in prav vse okrog tebe kriči, da je konec. Sedaj ti stojiš ob grobu in telo se zaveda, da teh nočnih mor ne bo konec, saj so resnica. Morda telo ne zmore niti jokati več, saj je bolečina premočna. Mešajo se občutki strahu, krivde, žalosti in jeze.

Vsak se s smrtjo sooči drugače in faze žalovanja različno doživlja, a žalovanje je potrebno. Vsako izgubo moraš izžalovati, za kar je potreben čas. Dovoli si iti v bolečino, soočiti se z izgubo. Žaluj, jokaj, kriči! Ni lahko, vem, temveč nasprotno, neskončno boleče je in telo se upira, a zate je to pomembno. Grozno boleči stavki so besede spodbude, vendar moraš razumeti, da se s smrtjo bližnjega tvoje življenje ni končalo. Ti moraš živeti dalje. Poišči si pomoč in tolažbo pri ljudeh, ki te znajo pomiriti, govori o bolečini, spominjaj se lepih dogodkov in SI DOVOLI trpeti. Vsak od nas žaluje drugače, zato si vzemi čas in najdi svojo pot žalovanja. Sprejmi, da je smrt in izguba del življenja. Ne moreš ji uiti. Pomembno je, da si dovoliš žalovati po smrti ljubljene osebe in si za to pustiš čas.
Smrti osebe, ki je zate tako krivična, ti ni potrebno sprejeti, le naučiti se moraš z njo živeti. Če tega ne zmoreš sam, je pomembno, da si najdeš pomoč pri ljudeh, ki ti bodo pri tem pomagali.


Mateja Farič Svoljšak, Zavod CDT


KO ZADANE BOLEZEN

Na svetu se dogajajo najrazličnejše grozote in tegobe. Tu so vojne, revščina ter bolezni vseh vrst. Vsak dan ljudje umirajo na cesti, nekdo zboli za neozdravljivo boleznijo, drugemu bombe razstrelijo dom. Ko to gledaš po televiziji, bereš v časopisu in spletu, se ti orosi oko in za trenutek sočustvuješ z nekom, od nekje tam daleč stran. Trenutek ne traja dolgo, saj se hitro vrneš v svoj svet »naslonjača«, kjer ni vojne, ni smrtonosnih bolezni in revščine. To se dogaja v nekem drugem svetu. Na daleč si poln sočutja in žalosti. A v resnici se te zgodbe ne dotaknejo tebe v globino. To ni tvoj svet. V varnem zavetju ugodja in varnosti si poln idej, kaj bi človek ob smrti očeta ,mame, otroka moral narediti, kakšna zdravila in zdravljenja potrebuje ob bolezni. Od daleč stran je lahko in hitro dajati nasvete.

Toda en dan, nepričakovano, kot strela z jasnega, zadane bolezen tudi tebe. Zadane tam, kjer najbolj boli. Hudo zboliš sam ali pa zboli oče, mama, otrok, prijatelj. In potem zgodba od daleč stran, ni več daleč. In vsi tisti »pametni« nasveti in ideje, izpuhtijo in telo se prebudi. Groza ob spoznanju resnice o bolezni, ki napolni telo je enako močna kot zanikanje le te. Strah ohromi telo. Misli preskakujejo, želiš pomagati, a si nemočen. Vendar vseeno poskušaš rešiti situacijo, a ker nimaš čarobne palice, veliko ne moreš spremeniti. Prebudi se tudi jeza, ker si nisi zaslužil te grozne situacije. In en dan je vsega preveč. Prevzame te obup in padeš v svet žalosti in razočaranja, ki je nato tvoj krog življenja.

Toda pomembno je, da tudi ob boleči preizkušnji življenja, ko padeš zaradi bolečin in žalosti, ponovno vstaneš. Vesel in zadovoljen človek se z lahkoto ob padcu dvigne, a tvoja življenjska moč se pokaže ob padcu groze in bolečine. Ali si v hudi preizkušnji zmožen videti razlog za kar se boriš ozdraveti? Si zmožen ohraniti upanje, veselje?
Težko je v temnih dneh življenja videti luč upanja, vendar je mogoče. Boriš se zase in za svoje bližnje. Iščeš moč življenja preko bolečine, moč upanja in ljubezni. Vsak dan znova vstaneš in rodi se novo upanje. Ne trudi se iskati odgovora, zakaj je tu bolezen, ker odgovora ne boš našel. Išči odgovore in razloge zakaj živiš in po njih živi dokler ti je dano. Ne zapravljaj trenutkov v žalosti, zamerah in jezi, saj je čas na tem svetu omejen, zato vsak dan uživaj z veliko žlico veselja in zadovoljstva. Zato,vstani po vsakem padcu,ki ti ga zadane življenje in naj to ne bo konec temveč opomin in razlog za življenje.


Mateja Farič Svoljšak, Zavod CDT


JAMRAM... TOREJ SEM!

Ljudje ne maramo biti nesrečni, se pa zdi da je lažje biti nesrečen, lažje biti žrtev, saj v takem stanju lahko ostanemo v varnem objemu svojega naslonjača - in jamramo. In v takem stanju seveda rabimo družbo in odlično se ujamemo z ljudmi, ki razmišljajo podobno. Jamramo kako smolo imamo v življenju, kako je kriva država, politiki, sistem, pa partner, ker nas ne razume, služba, starši, ker nam česa niso dali ali je bilo česa preveč, celo otroci so tako naporni, da nas povsem izpijejo. V tej mučeniški drži sicer nismo fajn, nam pa vsaj ni treba biti aktivni, razen na njivi, kjer gojimo kult nevoščljivosti, s katerim želimo zatreti vse tiste, ki so drugačni, aktivni, uspešni in srečnejši. Kako se prebuditi? Težko! A ne nemogoče. Včasih nas zbudi bolezen, opazka, včasih se mora zgoditi neprijetnost, kot je npr. ločitev, izguba službe ali prijateljstva… V tem, da ob tem nikomur ni dobro smo si enaki, razlikujemo pa se v tem, kaj s tem naredimo. Nekateri za uvid potrebujemo leta, drugi celo življenje, a ko se enkrat ODLOČIMO, da bo zdaj drugače, se začne notranje spreobrnenje.

Naredimo prvi korak! Ni važno, če danes ne vemo, kam gremo, važno je, da se odpravimo, zaupamo v dobro in sami vase – da bomo zmogli. In če se nam je do zdaj dogajala krivica, je prvi korak, da si priznamo, da se je to zgodilo. Ni bilo prav, je krivično, boli in tega ne moremo spremeniti. Lahko pa vplivamo na to, kaj bomo s tem naredili. Si zaslužimo danes, jutri in vsak dan, da 'živimo' ali bomo tem ljudem, ki so nas kdajkoli prizadeli, dali vseživljenjsko moč, da nam za/grenijo življenje? Odpustimo drugim, tudi sebi, da smo dopuščali situacije, v katerih se nismo počutili dobro.

Osvetlimo svojo preteklost, vse od rojstva. Koliko zmag smo dosegli, tudi tistih najmanjših, ko smo premagali sebe, čeprav se je sprva zdelo nemogoče. Mogoče nas zanje niso nikoli pohvalili in se je vse zdelo samoumevno. Pa ni! Ni samoumevno, da smo osvojili fizične spretnosti, dokončali šolo, si pridobili izobrazbo in imamo službo. Kakršnokoli že, tudi če je nimamo in smo le doma, skrbimo za družino, kmetijo, vrt... Ni samoumevno imeti družine, imeti in biti prijatelj, partner, starš. Vse zahteva spretnosti. Se lahko pohvalimo sami in si damo priznanje, da smo vredni spoštovanja, dostojanstva, ljubezni? Da smo vredni več, z vsem kar smo in tudi s tem kar (še) nismo. Vprašajmo se kdo smo? Iz 'naslonjača' streljamo puščice jeze ali stopamo po poti sprememb? Kdo želimo biti 'jutri'? Do tam je še daleč, začne pa se tukaj in zdaj! Naj bo tukaj in zdaj prvi korak do vsaj ene spremembe na dan, enega tveganja, zaradi katerega bomo dan zaključili s ponosom in novega začeli z nasmehom. Vsakič znova.


Darja Gebert, Zavod CDT


UŽIVATI NA DOPUSTU JE ODLOČITEV, SOBIVANJE NA DOPUSTU JE VREDNOTA

Počitek, mir, dobra volja, sproščenost, sonce... Smo v času, ko se vsi veselimo rutino službenih in šolskih obveznosti zamenjati za tisto, za kar v monotonosti vsakdanjih obveznosti zmanjka časa: za pristnost, pogovor, stik s sabo in najbližjimi. Za veselje in zabavo – če se le tako odločimo.

Počitnice pomenijo spremembo vsakdana, kar nekaterim, ki ne zmorejo živeti brez dolgega seznama obveznosti, nenehnega preverjanja elektronske pošte in prisotnosti telefona, predstavlja stres. Ko se dopust končno zgodi se lahko pričakovana idila hitro spreobrne v napetost, nestrpnost, nemir in druga, za družinsko srečo, destruktivna občutja.

Na dopust moramo iti pripravljeni! Najvažnejša je odločitev – da se bomo imeli fajn. To pa zahteva določeno mero angažiranosti že pred začetkom. Nakupi manjkajočih stvari so v tem primeru še najmanj. Nekomu dopust pomeni poležavanje, drugemu učenje novih veščin, nekomu adrenalinski športi, spet drugemu raziskovanje sveta in pokrajin… Vsak mora pri sebi najti notranji ritem, da ugotovi, kaj je tisto kar ga izpolnjuje, regenerira in napolni s pozitivno energijo, kar je smisel počitnic. O tem moramo spregovoriti s partnerjem in tudi z otroki, si narediti okvirni plan, kaj in kje bomo na dopustu vsi izpolnili svoj smisel. Ženske na dopust poleg vseh oblek nesejo tudi kovček čustvene vsebine, o kateri želijo govoriti, biti slišane in razumljene. Moškemu pa ženski stavek: ,Se lahko pogovoriva,'' v večini primerov ne pomeni miru in sproščenosti. Želijo si mentalnega odklopa in nasprotno od žene – ne želijo govoriti. V kolikor se že pred dopustom zavestno ne odločimo, da se bomo imeli na dopustu fajn, da se bomo sprostili in si oddahnili, hitro lahko prebudimo stare zamere in nerešene konflikte, kar sproži nove konflikte, zamere, malodušje in tihe dneve. To ne pomeni, da se ne smemo pogovarjati, pomeni le, da to storimo na način, da ustvarimo vzdušje, v katerem bomo vsi nekaj dobili, nekaj tvegali, in nekaj sprejeli, čeprav bi si sami želeli spremeniti. S tem poskrbimo zase, za partnerja, odnos in istočasno za otroke.

Sobivanje na dopustu je vrednota. In pohvala gre staršem, kateri otroci si želijo skupaj z njimi preživljati dopust, tudi takrat ko se lahko odločijo drugače. Pomeni, da se ti starši vsakič znova trudijo, da se bodo imeli vsi lepo, da bodo sodelovali in doživeli nekaj kar bo novo, drugačno. Vsak zase in vsi skupaj. In ko sta se starša sposobna umiriti, sodelovati, uživati in predvsem biti, se bo vzdušje preneslo na otroke. Nove igrače z dopusta doma hitro izgubijo svojo vrednost, čustvena vsebina dopusta pa je tisto, kar bodo otroci nesli v svojo družino in jo znova podoživljali.






Darja Gebert, Zavod CDT


POČITNICE NAJ BODO POČITNICE

Bliža se konec šolskega leta, ko bodo učenci odložili težke šolske torbe in veseli zapustili šolske klopi. Veliko staršev skrbi, da bo njihov otrok pozabil osvojeno znanje in zato otroka tudi med počitnicami silijo predvsem k utrjevanju snovi, ki mu je med šolskim letom povzročala težave. Velike težave na tem področju imajo starši prvošolcev. Toda, dragi starši, počitnice so namenjene počitku, igri in vsem norčijam za katere ni bilo časa med šolskim letom, zato naj bo tudi ritem drugačen. Otrok si zasluži počitek. Ponavljanje znanja med počitnicami nikakor ne sme biti klasično sedenje za mizo, toda preko igre. Otrok lahko pisanje in branje utrjuje na zelo preprost način. Ko družina odide na počitnice, naj piše kartico babici in dedku, zvečer skupaj prebirajte pravljice, eno stran prebere starš, eno otrok. Med vožnjo na izlet, naj otrok prebere registersko tablico in ugiba mesto, ali pa se kratkočasite s preprosto igro prvi-zadnji glas, slon-nogavica. Prav tako med vožnjo opazujte naravo, otroku pripovedujte, kje se vozite in ga spodbujajte, da opiše kaj vidi. Tako se bo otrok aktivno igral in se ob ponavljanju znanja še zabaval. Starši otrok, ki bodo otroka jeseni vpisali v prvi razred se srečujejo z vprašanjem, kako in koliko otroka usmerjati k pisanju in branju črk in številk. Tu je zelo pomembno poudariti, da nikakor otroka ne silimo k učenju črk in številk, razen če sam ne kaže interesa. Pa tudi, ko začne raziskovati in pisati črke in številke, ga ne popravljamo in njegov izdelek ne olepšujemo. Ko se je uvedla devetletka otrok že tako vstopa v prvi razred leto prej, kjer naj bi počasi in bolj igrivo spoznaval abecedo. Starši zato otroka ne silite k učenju črk in števil, ampak poskrbite za njegov gibalni razvoj, ki posledično vpliva na sposobnosti branja in pisanja. Z otrokom se odpravite v hribe, dovolite mu plezati po drevesih, naj gradi gradove v pesku, pomaga naj pri delu na vrtu in kuhanju. Zelo koristne so zabavne otroške igre na prostem, ki so idealne za prijetno preživljanje časa z otroki in prijatelji hkrati pa vas starši odpeljejo v čas vaše mladosti, igre zemljo krast, med dvema ognjema, gumitvist, ristanc, kdo se boji črnega moža. Poleg tega je pomembno, da se preko igre rokuje s škarjicami, lepilom, ravnilom, zato naj npr. s škarjicami iz papirja naredi namizne okraske, izdela ladjice in klobučke s čimer bo osvojil pomembne motorične spretnosti, ki so pomembne za uspešno šolsko delo. Poleg gibanja naj se otrok tudi veliko igra z legokockami, sestavljankami, žebljički. Otroka usmerjajte k samostojnosti in mu dovolite raziskovati. Namesto učenja črk torej raje poskrbite za razvoj njegovih motoričnih sposobnosti, da si bo do vstopa v šolo znal sam zavezati vezalke, uporabljati škarje, zapenjati in odpenjati gumbe ter zadrgo. Pomembno pa je, da dva tedna pred koncem počitnic otroka pripravite na šolski ritem z uvedbo ure vstajanja in spanja. Prav tako je nujno,da skupaj z otrokom pripravite šolsko torbo, oblepite zvezke, pripravite likovno škatlo. Otrok mora sodelovati pri urejanju in pripravljanju šolskih potrebščin, da prepozna svoje pripomočke in bo lahko med šolskim letom za njih skrbel.

Počitnice so torej počitnice, ki si jih otrok zasluži.


Mateja Farič Svoljšak, Zavod CDT